FruitBat objavil

Najprej začuti!

Najprej začuti, karkoli je. Tisto, kar je.

 

Stres. Bolečina, žalost, jeza.

Strah.

Pobeg na varno.

Ščit. Ovoj.

Otopelost.

 

Raje otopimo, se najemo do otopelosti, natrpamo z informacijami in gremo spat. Se napijemo do onemoglosti in izbruhamo. Se nabašemo s čimer koli že, se obremenimo, si ‘od’vzamemo čas, si podzavestno  sestavljamo situacije, ki nam vzamejo moč, energijo, da nam ni potrebno…prevzeti odgovornosti zase in se…posvetiti sebi.

 Kje se skriva vzrok in rešitev? V prepričanjih, v nabranih mislih, v podzavesti, v tkivu, v energetskem ovoju. V vseh telesih, ki nas ustvarjajo, in ki nam pripadajo.

 Tako čudovite kreacije smo…ampak ali smo lastniki tega, kar nam je bilo dano? Kdo upravlja z nami? Smo ladje brez kapitanov? Dvom, ki se poraja, ko se ozavestimo, da je končno čas za ukrepanje: ali bom zmogel, ali bom zmogla sam-a? Strah. Kdo nam je vzel vero vase in zavest o lastni moči? Na koga prelagamo odgovornost?

 Sprememba je edina konstanta. Brez premikov in brez da spustimo staro, energija ne steče. Bodisi podpiramo zastoj bodisi pretočnost. Največkrat čakamo (instinktivno), da nas spravi do kritične meje oziroma do trenutka, ko nas nekaj pahne v kot.

 

O podpori zastoja, ki nastane skozi odnos do hrane in s prekomernim akumuliranjem

 

Iz nič ni nič

Če se osredotočimo na svoj ovoj, začutimo, da je ta mehek, topel, varen. Med seksom na primer nekateri radi segamo po njem in nekaterim je celo zelo všeč, da se kaj zatrese, jabolkopoda. Vendar mora biti ‘ovoj’ na točno določenih mestih. V kolikor se znajde na napačnih ali ga primanjkuje na določenih mestih, je (kajpak) že vse narobe. Kdo je določil ta pravila?

Ta nepravilno locirani ovoj je bil v vsem svojem dobrem namenu označen kot nekaj negativnega in odvečnega. Kot ‘špeh’. Varuje pred agresivnimi kislinami, uskladišči toksine, da ne obremenjujejo organov, daje občutek lagodnosti, varnosti in obilja.

 A marsikdo se zaradi tega nepravilno lociranega ‘obilja v presežku’ ne počuti vrednega, da bi segel po tem, kar si želi, da bi se izrazil ali razgalil kot enakovredni član. Čemu tako?

 Tudi če oseba ni označena nekje v mislih drugih  kot lena, zanemarjena, šibka, prestrašena, se mogoče tako počuti sama od sebe. V kolikor bi to osebo za en dan ‘transportirali’ v drugo (po pravilih ‘popolnega telesa’), pomislite kaj bi se zgodilo? Lahko bi posneli film! Naša domišljija je namreč najmočnejše orodje.

 Povedano drugače…potem ko bi umaknili vse obsodbe do sebe oziroma svojega telesa, bi se telo (samo po sebi) počutilo resnično bolje tudi brez tega ‘varnega obilja’. Zakaj? Mogoče je le zasnovano na način, da mu to sicer ‘največje ugodje’ povzroča občutek svobode, svežine, pretočnosti, lahkotnosti, gibkosti. Poudarjam, umakniti moramo le predsodke.

 Bolj ko se ozaveščamo k temu, kaj zares smo oziroma želimo biti, bolj si to želimo v polnosti tudi izkusiti in bolj težimo k temu na vseh nivojih. Bolj ko smo od tega oddaljeni, bolj se od tega oddaljujemo in se zavijamo v otopelost; bolj ko se umikamo v otopelost, več je potrebujemo in se zavijamo v več ovojev le te…le tako namreč ne občutimo nasprotja od tistega, kar v resnici smo.

 Vse se začenja in zaključuje v nematerialnem. Torej… v kolikor si želimo dolgoročnih in stabilnih sprememb v materialnem,  smo pozvani v nematerialno. Opazovanje, sledenje, jasno prepoznavanje odnosov v našem ”notranjem” konstruktu, na področju, ki se prepleta med občutji, zaznavami energetskih stanj, senzacijami v telesu in med mentalnimi stanji. Ob vsem tem se posledično spremeni naša frekvenca. V bistvu, v najfinejšem opazovanju, smo pozvani k vedno vnovični in vedno finejši harmonizaciji vsega tega, kar nas sestavlja.

 Potem lahko z lahkoto oziroma z določenimi in nam najbolj ustreznimi načini ohranjamo smer in sproti balansiramo stanje. Vsaka oseba je kot planet zase in je pozvana  se ‘ozavestiti’, spoznati svojo lastno orbito, je pozvana k boljši zaznavi, prepoznavanju ‘orbite’ drugega in obe spoštovati. Potem lahko plešemo brez nepotrebnih ‘trkov’ in nepotrebne porabe energije ter časa, ki nam je dan v tem obstoju. Slišati je bilo, da je vse vedno točno tako, kot je namenjeno, da je. Res je…ampak v tem življenju morda opazimo le manjši delež tega. Ko se poglobimo ‘pod gladino vode’ (torej v svoj konstrukt) in začnemo opazovati še preostalih 95 odstotkov ledene gore, lahko rečemo, da smo stopili v novo obdobje. In ni nam več potrebno zoreti preko bolečin ali čakati v otopelosti, da nas butne ob rob.

 Ta prispevek sem napisala iz osebnih izkušenj v svojem delu na svojih poteh in iz izkušenj ob spominjanju drugih k svojim potem. Radostim se vsakega novega prodora iz omejitev in zastojev.

 

Manca Cvetko

You must be logged in to post a comment.

Všečkajte našo stran